Anatomija

Értékelés
0
Leírás

Aljaž Koprivnikar (1987) je pesnik, literarni kritik in doktorski študent, ki je geografsko razpet med več evropskih prestolnic (Ljubljana, Praga, Berlin, Lizbona), saj ga je v ta mesta pripeljala akademska pot (doktorski študij trenutno nadaljuje na Karlovi univerzi v Pragi). Vsestransko deluje kot organizator literarnih dogodkov (v praškem Oddelku za južnoslovanske in balkanistične študije aktivno sodeluje pri pripravi slovenskih dogodkov), organizator literarnih festivalov in simpozijev (mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike), urednik (v Berlinu pripravlja Antologijo mlade slovenske literature v nemškem prevodu) in gostujoči profesor literature na Faculdade de Letras v Lizboni. Njegova poezija se objavlja in prevaja v domačih ter mednarodnih revijah, pesniški prvenec Anatomija pa je letos že izšel pri grški založbi Vakxikon.

Avtorjeva fizična razdrobljenost po različnih evropskih državah predstavlja ključno izhodiščno pozicijo za Anatomijo. Kraji, mesta in pokrajine, ki so v zbirki orisane, niso zgolj geografski pojmi, temveč med sabo prepletene točke identifikacije za pesniški subjekt v zbirki. Popisi avtorjevega intimnega doživljanja in osebno iskanje lastne identitete postanejo skozi poezijo univerzalna človeška izkušnja, v kateri se pesnik izkaže kot spreten tkalec kompleksnih življenskih zgodb ter intimnih srečanj, vse to skozi prizmo sodobne zgodovinske realnosti, negotovega in vihravega časa neoliberalne Evrope ob koncu druge dekade 21. stoletja.

Koprivnikarjeva poezija je v svoji motivni osnovi intimistična, eksistencialistična – po eni strani je prežeta s čutnim vitalizmom, po drugi jo bistveno zaznamuje minevanje, odtekanje časa v danih prostorskih okvirih. Njegov pesniški subjekt je po eni strani večno v gibanju, predaja se zvokom, barvam in okolici, ki ga obdaja, izgublja se v vrtoglavem kaosu, hrepeni po dvojini, po drugi strani pa teži k melanholičnemu obstanku na licu mesta, k molku, tišini, samoti. Temo razdalj in notranje razpetosti, tesnobnih občutkov odtujenosti in oddaljenosti v medčloveških odnosih, med drugim učinkovito ubesedi v ciklu Anatomija dvojineV grobni globini nikoli nisi / docela prispel v moje roke, / ker živimo v kaosu in si želimo samote«), ključna pri tem pa je povezava s kaosom sveta, saj je kompleksni čustveni svet subjekta odsev njegove (tudi biološke) preteklosti (Anatomija družine, Anatomija spomina) in življenja v modernem času, z vsemi prednostimi in slabostmi, ki jih ta prinaša. Angažiranost pesnika tako pride najbolj do izraza v ciklu Anatomija migracij, kjer je intimna vpetost subjekta (kot iskalca lastne identitete in pripadnosti) v tragična svetovna dejstva (teme begunstva, brezdomstva, vojn, mej, mednarodne politike, itd.) na višku, vendar brez moralističnih podtonov. Pesnik skozi lastno senzibilno pesniško govorico zagovarja univerzalnost človeškega znotraj kulturno - jezikovnih razlik med evropskimi narodi (kar ponazarjajo tudi pasaže v češkem, španskem, nemškem in grškem jeziku) in išče stičišča med njimi. S to pomembno temo univerzalnosti dobi zaplankanost, zatohlost in provincialnost slovenskega prostora, kjer je »vse kar sovražimo / tisto po čemer hrepenimo«, groteskne razsežnosti. Pesnik se namreč teme pritlehnega literarnega scenaštva pri nas loti v satirični maniri v ciklu Anatomija poetike, kjer z ostro kritičnostjo in z zvrhano dozo posmehljivosti pokaže na mehanizme ter problematične prakse, ki poganjajo mline slovenske kulture (tako mainstream kot tudi alternative), s tem pa se od nje na simbolični ravni tudi distancira. Izdaja tega prvenca opozorja na večnivojsko pisavo Aljaža Koprivnikarja, s tem pa na njegovo trdno svetovljansko pozicijo v svetu.